Novoletne zaobljube, ki bi morale ČIMPREJ postati način življenja

Za zajtrk pa kar joga.

Zjutraj mi ne paše jesti. Ponavadi ne, če pa se mi zahoče, si rade volje ugodim. Zadnjih par tednov uvajam (spet) novo rutino. Ko vstanem, pristavim za čaj, med tem pa, ko voda vre, počasi - po požirkih, spijem mlačno, že skoraj toplo vodo z limono. Da prebudim metabolizem in ga pripravim na nov dan. To je v začetku januarja še sploh zaželeno, ko smo ob koncu leta praznično navadno tako razpoloženi, da so piškoti in francoska solata naša dnevna stalnica. Čeprav letos začuda in na srečo s hrano nisem pretiravala; je tut en blagoslov prav posebne vrste. No, če se vrnemo na zgornjo vrstico – do zdaj je tudi čaj že ravno pravšnje temperature za srebanje. Odnesem si ga v posteljo, kjer se skušam ob knjigi lepo mirno pripraviti na izzive za telo, #takoimenovane joga. Kakšen dan bi najraje potegnila odejo čez glavo in se delala kot da ne obstajam.

Danes se pa začuda že veselim. Ker opažam napredek in me to tako goreče žene naprej. Ko dan za dnem “vežbaš” eno stvar in se ti zdi skrajno nelogična in brezvezna, te potem naenkrat kar iz nenada preseneti, uspeš realizirati pozo, ki ti je še pred kratkim predstavljala nerealen izziv. Pa vidiš, da je bilo vredno, res mi je vsakič znova fascinantno, kako me joga, moja brezkončna inspiracija in učiteljica, vedno znova uči vztrajnosti, potrpljenja in koncentracije. Pa hvaležnosti. Kaže mi, da obstajam tukaj in zdaj. Čeprav se na koncu že zalotim, da sem z mislimi že pri svoji nagradi – jabolku in Vitahemp prigrizkih, ki so mi super priboljšek za po vadbi.

Ponavadi v tišini obsedim na podlagi in grickam. No, ne v čisti tišini (prigrizki se hrustajoče nasmihajo ;)

   

Počutiti se dobro v svojem telesu, telovaditi in - posledično, tudi shujšati. Samo v takšnem vrstnem redu je to zame sprejemljivo. To nekako enačim s svojimi motivi za ustvarjanje: zaslužek nikakor ne sme biti primarni vzrok za ustvarjanje arta. Pač – ne. Vsekakor je več kot dobrodošlo, če se da od tega še plačati kako položnico, ampak, če te v osnovni ideji ne žene strast; če vzgibi niso notranji – v smislu manifestacije čustev in samo-raziskovanja v samem procesu nastajanja, recimo slike, potem se je bistvo že izgubilo. Podobno je s prevodom poezije.

Magična steklenička – hladno stiskano konopljino olje

Večkrat sem zasledila, da je super, če na tešče grgraš olje. Pa bom vpeljala še eno novo rutino, probam lahko. Vztrajnost prinese obetavne rezultate. Majhna žlička zelenkaste tekočine, ponesi k ustom brez da poliješ (bravo, Martina, par kapljic po pultu, kot pričakovano) – okej, vau, tega pa res ne bom izpljunila, ho ne!

Prav zelo mi je všeč okus. Na solati je pa itak bomba. Ko jo posujem z zdrobljenimi konopljinimi proteinskimi krekerji oz. prigrizki, jo velikodušno nadgradim še z žlahtno tekočino, konopljinim oljem. Na koncu pomažem s kruhom. Za prste oblizniti.

Recept za solato:

Solata s konopljinim oljem in semeni ter oreščki kot polnovreden samostojen obrok je kar prava kalorijska bomba, sicer pa, je že res, da je to ogromno maščob na kupu, ampak so esencialne in kar nujne. Idealno za po jogi. To ni samo energija za utrujeno telo. Zapoje tudi duša.

Sestavine:
✓ paradižnik
✓ korenček
✓ sveže kumarice – narezane na koščke (kumaric v takšni obliki še do pred kratkim nisem smela niti navohati, v tej kombiniaciji so mi nepogrešljive)
✓ predhodno namočena čičerika
✓ čebula
✓ rukola
✓ feta veganski sir
✓ granatno jabolko
✓ strok česna
✓ sol
✓ sveže mleti poper
✓ balzamični kis
bio konopljino olje
bio oluščena konoljina semena

Danes sem to vključila z razlogom:

Solatka se mi zdi super za prečiščenje organizma po decembrskem prenajedanju in kot dobro izbran polnovreden obrok po vadbi, ker nam je v interesu, da se dobro počutimo v svoji koži, kar pa je nedvomno odvisno od tudi tega kar vanj vnašamo ter kako ga tretiramo.

Okej – ena zanimivost (ali pa niti ne), mojo navado, ki jo sama dojemam kot slabo razvado, ki jo zadnje dni skušam intenzivneje spremeniti – na zgornji fotografiji solate je tudi figa, ki jih v tem trenutku ni. Mogoče v tem letnem času izpade malo hecno in bo kdo rekel, da ne spada zraven. Kar je res, fige v tem trenutku v receptu nimam, pa bom namerno pustila fotografijo. Pa ne, dotični prispevek ni star, čisto frišen je, samo s pisanjem tega bloga oz. recepta sem začela že zgodaj jeseni in sem potem datoteko zaprla in pustila. - Kako tipično zame, klasično prokrastinatorko.

Nauk te ‘anekdote’ pa bi se glasil nekako takole:

Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Vztrajaj pri idejah in končaj, kar si zamisliš. Delaj le eno stvar na enkrat. Šele, ko zaključiš z enim opravilom, se osredotoči na naslednjo nalogo. Zadnje dni namerno treniram možgane in urim koncentracijo, pri tem mi res dobro denejo konopljini čaji; predvsem zeleni, ki me dodatno poživi in stimulira. Ko berem, skušam biti z mislimi samo pri vsebini. Ko jogam, sem z dušo in predvsem telesom t a m. Kadar slikam, me posrka platno in zdaj, ko tipkam te vrstice, sem predvsem tukaj, ko pa bom svoje izkušnje in zaobljube uspešno predala naprej in shranila datoteko, bo naloga opravljena. Trening zadovoljstva in hvaležnosti.

Prisežem, da se že vsaka, naj si bo še tako mičkena, vajica za urjenje možganov in dribljanje navad, pozna. Začnimo tukaj. In danes.

Iskreno, Martina